Kdo je ukradel flos?

Povabili so me na izlet po treh dolinah, rekli so, da so tam fajn ljudje, pa sem šel. Malo skeptičen, ko sem prihajal med njih, a poln… No, kmalu vam razkrijem, kaj vse sem spoznal.

Moje splavarsko doživetje

»Kaj še čakate pobi, gremo!«, se je zadrl flosar Miha, ko je dal komando za začetek plovbe. Ugotovili ste, moja prva avantura je bila flosarska vožnja. Zbrali smo se v splavarskem pristanu v občini Muta na Koroškem, kjer so nas sprejeli Koroški flosarji, polni veselja in radosti, s harmoniko v rokah in z nasmehom na obrazu. Kot je bilo včasih v navadi, so mi za dobrodošlico postregli s šilcem žganja,  rženim kruhom in soljo. Nisem bil najbolj pripravljen na žganje, a simpatični »flosarski frajli« si nisem upal reči ne. Ne boste verjeli, a na flosu imajo tudi flosarskega župnika, ki je na rajži krstil dva novopečena »flosarja« in očistil njunih »grehov« polni duši. »Flosarske frajle« so mi postregle z golažem, z »grumpi« zabeljenimi žganci in rženim kruhom. Šele  takrat sem spoznal, da sem že lačen, saj me je »flosar« Miha povsem zamotil s svojimi šalami …

“Ena dobra se začne z naslovom, ki ste ga pravkar prebrali. Berite naprej in izvedeli boste nadaljevanje …”

Na flosu sem se zapletel v pogovor s flosarskim gospodarjem, med drugim mi je zaupal, da je v bližini tudi turistična kmetija, na kateri postrežejo z domačimi salamami in goste popeljejo s turističnim vlakcem skozi Hrastnikov gaj in da lahko mimogrede zavijem še k mlinarju in mlinarici, ki me bosta popeljala v čase mlinarstva in mi prikazala kako so mleli žito nekoč. Ko se bom naslednjič podal na Koroško, obiščem tudi to.

Zakaj je »črna kuhinja« črna?

​Pa da ne boste rekli, da sem izbral samo kraje, kjer sem dobro jedel in pil, odkril sem tudi bogato kulturno, zgodovinsko in etnološko dediščino. Posebno zanimiva je Koroška vasica Libeliče, znana po redkih ohranjenih rotundnih kostnicah in plebiscitnih dogodkih iz leta 1921. Zakaj je »črna kuhinja« črna? Tudi to boste odkrili v Libeličah. Kar danes na kmetiji s stroji naredi ena oseba, je včasih delalo 22 ljudi. Zakaj je tako, boste izvedeli v etnološkem muzeju. Prijazna domačinka mi je v črni kuhinji zaupala, da je v Dravogradu tudi dvorec Bukovje, kjer gostje doživijo Bajže o baronu Kometru. Malo naprej po dolini reke Drave se nahaja občina Vuzenica, kjer je na ogled Slomškova soba, na Muti pa ekološka kapela s čudovitim Sedelnikovim slapom in Kovaško-gasilskim muzejem. Še se bom vrnil na Koroško!

Oh, ti stari časi…

​Nikoli si nisem niti predstavljal, kakšno delo so imeli rudarji, dokler se nisem odpravil v premogovnik Velenje. Kot v starih časih sem si oprtal vso potrebno opremo in na glavo poveznil pravo rudarsko čelado. Orisali so mi razvoj premogovništva skozi čas, od starih dni, do modernih časov.

“Torej: Flosar Miha, močan kot knap, še enkrat: »Če mi ne poveste, kdo mi je ukradel flos, bom naredil tako, kot moj oče!« Gostje se začnejo spogledovati in začnejo iskati krivca, saj z Miho ni dobro češenj zobati … Dokler ne najdejo krivca pa nadaljujmo…”​

Ko sem prišel iz rova me je pričakala pionirka Barbara in me popeljala v dobo socializma, spomnil sem se časov vse od cicibanov, pionirčkov in do mladincev. Interaktivno vodenje me je na koncu pripeljalo do Delavskega kluba in na čisto pravo socialistično malico. Oh, ti stari časi!

Pivo in zgodba hmelja

​Ko vas pot vodi po Savinjski dolini med hribi in griči, se sredi narave na domačiji vari domače lokoviško pivo. Seveda sem se ustavil in poskusil kozarec dobrega, na naraven način zvarjenega piva. Zaupali so mi tudi skrivnosti varjenja dobrega piva. Ob sodčku v prijetnem ambientu bi mi prijal kakšen kozarec več, saj je pivo iz sodčka tako okusno, sveže in hladno, da sem se mu težko uprl.

“Tudi flosar Miha se težko upre pivu. Po tretjem korajžen zakriči še glasneje: »Kdo je ukradel moj flos?« V gostilni tišina …”​

In zgodba hmelja se tukaj sploh še ne zaključi, doživel sem tudi izvirno muzejsko izkušnjo v Eko muzeju hmeljarstva v Žalcu. Popeljali so me v razburljive čase uspešnih pivovarskih podvigov slavnega žalskega pivovarja Simona Kukca,ki ga Laščani imenujejo »oče laškega piva«. Za ljubitelje piv se lahko izlet zaokroži še z obiskom prve fontane piv »Zeleno zlato« v Sloveniji. Tam sem v dobri družbi preizkusil pivo šestih različnih pivovarjev, se odpočil na ležalniku in si poiskal prenočišče. Skratka… Izlet s tako celovito ponudbo je bil res odličen!

​

“Med tem pa… Če Miha  takoj ne izve, kdo je krivec, bo kmalu tudi kdo iz gostilne potreboval prenočišče, zato je gozdar Franc le priznal svojo krivdo. Franc, ves prestrašen in radoveden, le jecljavo vpraša: »Kaj, kaj, kaj je pa storil tvoj oče, ko so mu ukradli flos?« Miha se popraska po čelu, pogleda po gostilni in se zamisli. Končno le povzdigne glavo, še enkrat pogleda po gostilni in reče: »Ah, kaj naj bi naredil, domov je šel peš!”